SI AS 2 Deželni stanovi za Kranjsko, 1457-1861 (Fond)

Tektonika arhiva-Kontekst


Elementi identifikacije

Signatura PE:SI AS 2
Signatura PE AP:SI AS 2
Prejšnje signature PE:AS 2
Naslov PE:Deželni stanovi za Kranjsko
Čas nastanka PE:1457 - 1861
Količina PE:1528 škatel
24 fasciklov
Obseg (tekoči metri):198,50
Zvrsti arhivskega gradiva:Spisovno gradivo
Nivo popisa:Fond

Elementi izvora

Ime ustvarjalca AG:Landstände für Krain (15. st.-1861)
Deželni stanovi za Kranjsko (15. st.-1861)
Historiat ustvarjalca:Začetki stanovske organizacije segajo v srednji vek, ko je deželni knez skliceval svoje gospode in ministeriale na zbore v vlogi posvetovalnih organov. Iz tega se je v začetku razvil deželni zbor, ki ga je skliceval deželni knez predvsem zaradi povečanja ali uvajanja novih davkov; pravica plemstva, da je soodločalo o davčnih zadevah svoje dežele, je bil najpomembnejši in osrednji privilegij. V deželnem zboru so bili v začetku le svetni plemiči; sredi 15. stol. so se jim pridružili tudi prelati kot zastopniki cerkve, s čimer je bila v obdavčenje vključena tudi cerkvena posest. Ob koncu 15. stol., dokončno pa v začetku 16. stol. so se v zbor vključila tudi deželnoknežja mesta kot četrti stan kot pomemben davkoplačnik, medtem ko je bil njihov politični pomen vseskozi zelo majhen, saj so skupaj imela le en glas. V 15. stol. so se deželni zbori sklicevali bolj poredko, pač glede na potrebe; v 16. stol. pa, ko je deželnoknežja blagajna potrebovala velike vsote denarja, zlasti za vojsko (beneška in predvsem protiturške vojne in obramba), se je zbor na vladarjev poziv sestal vsaj enkrat letno. Deželni knez je na ta zasedanja pošiljal svoje pooblaščene zastopnike, komisarje, ki so zboru posredovali knezove davčne zahteve (propozicije); stanovi so jih bili dolžni v taki ali popravljeni obliki sprejeti, a so često na odobritev vezali neke svoje zahteve, kar je najbolj prišlo do izraza v 2. pol. 16. stol., v času reformacije. Ob koncu 16. stol., zlasti na začetku 17. stol. je deželnemu knezu postopno uspelo izvesti protireformacijo in s tem je zlomil tudi politično moč svetnih stanov, čeprav je bila ta na svojem višku relativno majhna in s knežjo neprimerljiva. Institucije stanovske samouprave se formalno niso spremenile, a dejansko so stanovi poslej le še poslušni izvrševalci deželnoknežje volje. Naslednji korak k zmanjšanju njihove vloge so bile terezijanske reforme sredi 18. stol., ki so močno omejile njihovo finančno avtonomijo in jih podredile kontroli države. V času francoske zasedbe (1810) so stanovi prenehali delovati in šele leta 1818 je bila s cesarjevim odlokom obnovljena stanovska ustava, ki pa je predvidevala zelo omejena pooblastila. Delovanje zbora in odbora je trjalo do 1861, ko so bili stanovi kot korporacija dokončno ukinjeni
Z izvajanjem stanovske samouprave so bile povezane številne funkcije in službe: na čelu dežele je bil deželni glavar, ki je imel upravne, sodne in vojaške pristojnosti; nadomeščala sta ga upravnik kot njegov stalni namestnik v sodnih zadevah in upravitelj kot njegov namestnik v upravnih zadevah. Deželnemu zboru je predsedoval do okoli leta 1700 deželni maršal, odtlej pa glavar; nadalje so imeli nekaj zaposlenih uradnikov kot so tajnik, adjunkt, knjigovodja, registrator, protokolist, pisarji itd. Poleg deželnega zbora, sestavljenega iz vseh članov stanov, sta bila ožja in operativnejša, zlasti namestniška in izvršilna organa še deželni odbor in urad poverjenikov, ki je skrbel za deželno gospodarstvo.
Historiat PE:Fond so najprej hranili v deželni hiši, kjer ga je požar leta 1506 skoraj uničil, tako da se je ohranilo le malo dokumentov, zlasti nekaj listin ter tisti dokumenti, ki jih je tedanji deželni glavar Ivan pl. Auersperg po naključju hranil na svojem domu. V času francoskih vojn so gradivo večkrat selili, do leta 1817 je gradivo neurejeno ležalo v neki vlažni pritlični sobi licejskega poslopja. Zatem je bil fond preseljen v Pogačnikovo hišo ob Salendrovi ulici in od tu v prostore stanovskega odbora v deželni hiši. Leta 1887 je bil dograjen nov deželni muzej, v katerem je dobil prostor tudi deželni arhiv, ki je od deželnega odbora prevzel v hrambo stanovski fond.

Elementi vsebine in ureditve

Vsebina PE:- I. registratura:
serija spisov (konec 15. stol.-1782), naknadno preurejenih po Wallnerjevem klasifikacijskem načrtu, v grobem vsebuje: deželne zadeve: finance, zlasti davki, deželna vojska, plemstvo, gospostva, upori, deželni uradi in službe, deželno gospodarstvo itd./ vojaške zadeve: Vojna krajina ipd./ verske (reformacija in protireformacija) in cerkvene zadeve/ registraturne protokole in repertorije/
serija knjig: zapisniki sej deželnega zbora 1530-1782/ več kopialnih knjig (16. in začetek 17. stol.)/ projekt utrditve Vojne krajine 1532/ graški obrambni red 1574/ obhod gospostva Vipava/ vinska naklada in plovba po Ljubljanici 1734-1742/ stanovski uradi in odredbe/ bruški libel 1578/ regensburške državne obravnave 1576/ zbirka odredb (16. in 17. stol.)/ deželnoknežje generalije 1566-1740/ serija deželanskih pisem/
- II. registratura:
serija spisov (1783-1792), urejenih po registraturnem načrtu, ki pozna 75 registraturnih skupin (naslovov), in pomožnih knjig/ serija knjig (6 sejnih zapisnikov 1786-1792)/
- III. registratura:
serija spisov 1793-1810 urejenih po registraturnem načrtu s 83 skupinami (naslovi)/ spisi davčne regulacije 1790 (3 f.)/ abolicije tlake 1790-1792 (2 f.)/ o gledališču 1793-1810 (2 f.)/ sejni zapisniki deželnega zbora 1793-1809 (71 kn.)/
- IV. registratura:
serija spisov (1820-1861), urejenih po registraturnem načrtu, ki pozna 10 registraturnih f., od katerih se nekateri delijo na več (tudi do 15) zadev/ serija kurend 1823-1830 (9 f.)/
Za registrature II.-IV. velja, da njihovi spisi vsebinsko zajemajo področje deželne stanovske uprave (uradi, uslužbenci, poslovanje), razne podporne ustanove, plemiške zadeve, saniteta, transport in komunikacije, gradnja in stanovsko stavbarstvo (nepremičnine), deželne meje, finančno poslovanje in zlasti davki, stanovsko premoženje, razne častne in protokolarne zadeve, normalije, zakoni in podobno.
Sistem ureditve PE:Fond se glede na različne sisteme ureditve kronološko deli na štiri registrature.
I. registratura
Kakšna je bila prvotna ureditev fonda, to je po kakšnem načelu so tekoče spise evidentirali, se da sklepati na podlagi registraturnih protokolov, kamor so vpisovali po časovnem zaporedju zaključene spise. Pravega registraturnega načrta niso imeli, pač pa so poznali nekakšne snovne skupine, ki so bile opredeljene skladno s kompetencami deželnega zbora (deželne zadeve, vojne zadeve, sredstvenina, verske zadeve, naklade, deželna vojska, zadeve strank), a so bile vsebinsko zelo široko zastavljene. Gradivo so na podlagi skupin odlagali v zaboje ali omare (Kasten). Z naraščanjem obsega gradiva je postalo iskanje dokumentov po tako ohlapno urejenm arhivu težavno, zato so stanovi naročili svojemu registratorju Marksu Jožefu Perizhoffu, naj izdela za iskanje gradiva uporaben popis. Iz podnaslova "Repertorium sive melius informationes ...", ki ga je dokončal in v dveh knjigah izdal leta 1722 njegov sin in naslednik v uradu Karel Seifried, razberemo, da gre za abecedni stvarni in imenski indeks najvažnejših in najpomembnejših zadev, ki jim je poleg kratke označbe vsebine dodal še nahajališče, torej mesto hrambe. V razburkanih časih francoskih vojn je fond zaradi pogostih selitev izgubil prvotno ureditev, zato je gubernijska registraturna direkcija angažirala profesorja obče zgodovine na ljubljanskem liceju Franca Ksaverja Richterja, da uredi gradivo; ta je leta 1817 naredil nekakšen klasifikacijski načrt, ki ga je izpeljal deloma tudi iz prvotnih snovnih skupin tako, da jih je podrobneje razčlenil. Tako je dobil preko 150 ustrezno naslovljenih klasifikacijskih skupin, ki jih je abecedno razvrstil. Nekatere teh skupin so obsegale komaj snopič spisov, druge pa več fasciklov. S tem posegom so registraturni protokoli in Perizhoffov repertorij postali za iskanje neuporabni. Za Richterjem se je v prvi polovici 19. stol. s fondom ukvarjalo še nekaj uradnikov kot Thurn, Lichtenberg, Tauferer, Backes, a bistveno ni vanj nihče posegal. Ko so stanovi leta 1861 nehali delovati, je njihov arhiv prevzel deželni odbor, izvršni organ deželne avtonomije. Ta je leta 1877 angažiral absolventa dunajskega Inštituta za avstrijsko zgodovinopisje Skobielskega, ki je fond ponovno pregledal in o vsebini poročal leta 1881 v publikaciji "Mittheilungen der Central - Commission ..." Kot je bilo že zgoraj navedeno, je prišel fond v posest deželnega arhiva leta 1887, kjer ga je naslednje leto vzel v obdelavo tedanji arhivar Julius Wallner in ga uredil tako, kot je v bistvu urejen še danes: oprl se je na Richterjevo klasifikacijo, njune skupine se le malo razlikujejo, predvsem tako, da je Wallnerjevih manj kot 140. Preobsežne fascikle je razbil na manjše, jih dodatno abecedno označil (1a, 1b ...), vsebinsko enake fascikle pa je združil in zato je njihovo tekoče oštevilčenje ponekod prekinjeno.
Svoj popis je izdelal v kartotečni obliki tako, da je vsak fascikel popisan na svoji kartici; poleg naslova iz klasifikacije je fasciklom dodal še podrobnejši popis z razčlenitvijo v podskupine in kronološke podatke. Za Wallnerjem je v začetku stoletja na fondu delal Alfonz Müllner. Kot je iz njegovega dnevnika razvidno, mu Wallnerjeva ureditev ni bila všeč, zato je številne fascikle še sam pregledal in vsebinsko natančnejepopisal. Ob tem je imel v načrtu tudi fizično preureditev fonda. Zaradi premestitve na Dunaj mu to ni uspelo in kasnejši arhivisti so že izločeno gradivo vložili nazaj na prejšnje mesto. Poleg tega je v 50-ih letih skupina tedanjih arhivistov za skupino fasciklov s preveč splošnim naslovom "deželne zadeve" izdelela na podlagi posameznih spisov kartotečno kazalo oseb, krajev in stvarnih gesel.
II. in III. registratura
Poslovanje (urejanje in odlaganje)je potekalo po registraturnem načrtu, tako da je gradivo ohranilo prvotno ureditev. V drugem desetletju 19. stol. je, tako kot I. registraturo, gradivo hranila gubernijska registraturna direkcija, ki je fond leta 1820 izročila ponovno delujočemu stanovskemu odboru, ki je gradivo II. in III. registrature shranil v svojih prostorih v deželni hiši, leta 1887 pa je tudi to prišlo v posest deželnega arhiva.
IV. registratura
Najprej je poslovala brez registraturnega načrta, spise so odlagali po tekočih številkah in jih vezali po letih v fascikle. Registraturni načrt je bil narejen okrog leta 1840, po njem je bilo gradivo preurejeno za nazaj, obenem pa je bila to podlaga za nadaljnje poslovanje.

Elementi dostopnosti in uporabe

Jezik:nemški jezik
italijanski jezik
latinski jezik
hrvaški jezik
slovenski jezik
Pisava:nemška kurziva (gotica)
humanistika
Pripomočki za uporabo:I. registratura
- Wallnerjeva kartoteka: vsak fascikel na svojem listku, poleg registraturne številke navaja še naslove zadev in letnice gradiva; tipkopis, nemščina
- Müllnerjev dnevnik: podrobneje navaja vsebino fasciklov po zadevah; nepregleden, težje berljiv rokopis, nemščina
- kartotečno kazalo oseb, krajev in stvarnih gesel za skupini "deželne zadeve" (fasc. 281-312c) in "deželna gravamina" (fasc. 207-210) (tudi v e-obliki)
- kartotečno kazalo abecedno urejenih in podrobno popisanih zadev v fasc. 1-90; rokopis, nemščina
- arhivski popis za šk. 173-629 (fasc. 103-370)

II. registratura
- ekshibitni protokoli 1786-1792 (6 k.)/ indeksi (2 k.)

III. registratura
- delovodniki 1793-1810 (16 k.)/ indeksi (7 k.)

IV. registratura
- delovodniki 1819-1861 (11 k.)/ indeksi 1820-1861 (3 k.)

konkordančna tabela za vse 4 registrature

Elementi povezav

Objave arhivskega gradiva:- Valvasor J. W., Die Ehre des Herzogthums Krain, Nürnberg 1689, zlasti knjigi IX in XI
- Perizhoff C. S., Carnioliae pragmatica I, II. Rokopis iz sredine 18. stol. v AS, I - 67r, I - 68r, I - 70r
- Globočnik A., Übersicht der Verwaltungs- und Rechtsgeschichte des Landes Krain, Laibach 1893
- Radics P., Krainische Landschaft und das krainische Landtagswesen (bis 1748), Wien 1902, str. 31 - 34
- Dolenc M., Pravna zgodovina za slovensko ozemlje, Ljubljana 1935
- Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS 1960, str. 28 - 42
- Vilfan S., Pravna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1961
- Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev II, SAZU,
Ljubljana 1980
- Priročniki in karte, str. 43 - 44
- Verbič M., Deželnozborski spisi kranjskih stanov I, uvod, Ljubljana 1980
- Krones F., Der Ausschußtag der drei Lande Steiermark, Kärnten und Krain zu Cilli vom Jahre 1555, MHK 1867
- Žontar J., Deželni arhiv v Ljubljani pred letom 1918, Kronika III, Ljubljana 1968, str. 151 - 160
- Vilfan S., Pojmovanje oblasti v izjavah kranjskih deželnih stanov v dobi reformacije. Zbornik znanstvenih razprav XLIII 1983
- Vilfan S., Pravni položaj kranjskih deželnih stanov in njegov vpliv na reformacijo. Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije, Ljubljana 1986
- Vilfan S., Pravni značaj deželnih stanov v deželah s slovenskim prebivalstvom, Notranji Avstriji, Zbornik znanstvenih razprav XLVIII 1988
- Vilfan S., Pravna ureditev Kranjske po Valvasorjevi Slavi,
Valvasorjev zbornik, Ljubljana 1989
- Vilfan S., Ustavna ureditev Kranjske ob zatonu deželnih stanov (1760). Zbornik znanstvenih razprav LII 1992
- Trpin D., Religione, autoritů sovrana e autonomie amministrative in Carniola tra Cinquecento e Seicento. Appendice: Il fondo degli Stati Provinciali nell'Archivio della Repubblica Slovena. V zborniku Controriforma e monarchia assoluta nelle Provincie Austriache, Istituto di storia sociale e religiosa, Gorizia 1997
- Košir M., Stanovski organi, njihove kompetence, sestava in razmerja med njimi v deželi Kranjski od srede 16. stol. dalje, Ljubljana 1996, magistrska naloga v tipkopisu
 

Deskriptorji

Vnosi:  Landstände für Krain (15. st.-1861) (Pravne osebe\)
  Deželni stanovi za Kranjsko (15. st.-1861) (Pravne osebe\)
 

Uporaba

Konec nedostopnosti:31.12.1861
Potrebno dovoljenje:ni omejitve
Možnost uporabe:na razpolago
Dostopnost:javno dostopno
 

URL za določeno popisno enoto

URL:http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=22755
 
Začetna stran|Košaricanobenega vnosa|Prijava|de en fr it nl sl ar hu ro
Pregledi in iskanja po podatkovni zbirki ARS